Luis Bruni & Pascale Coquigny  Luis Bruni et Pascale Coquigny




 L’Académie Esprit Tango
 Les pratiques
 Cours et stages de Pascale Coquigny et Luis Bruni
 Tous les cours de l’Académie
 Contact
 Lettre d’information



 Luis Bruni
 Pascale Coquigny
 Maestros


Priorités de l’enseignement - Tango Fusion - Technique de saut - Travail chorégraphique


El Pibe Palermo - El Turco Jose - La milonga « traspié » - Les piliers du tango - Liens - Murga portčgne


Vidéo « Two for tango »


El Farolito (France) - Ouest France - Delo (Slovénie) - Explore Dance (USA) - El Tangauta - Elle - Elle ŕ Paris - Guide Balado - Juste Debout - La Salida (France) - Libération - Tango Noticias (USA) - Toutango

 

English

 

Delo (Slovénie)

Le journal slovčne Delo a réalisé une longue interview de Luis Bruni et Pascale Coquigny lors de leur passage ŕ Ljubljana en mai 2003. En voici le texte, dans sa version originale, publiée le 31 mai 2003.

Francozinja Pascale Coquigny in Argentinec Luis Bruni sta mednarodno priznana plesalca in pedagoga argentinskega tanga. Plesno delavnico v Ljubljani sta vodila že drugic, vendar tudi tokrat nista imela casa za ogled mesta. Pravzaprav se je zdelo, da ju stvari, ki nimajo nicesar opraviti s tangom, niti ne zanimajo. Intervju ni mogel nastati drugace kot v dveh delih. Med vecerjo, ki sta jo imela v odmoru med celodnevnim poucevanjem in vecerno milongo (vecerna plesna zabava v žargonu tanga), ter med zajtrkom naslednjega dne, tik preden sta odletela v Pariz. Pomislili bi, da je ples zadnja stvar, o kateri bi tedaj želela govoriti. Toda tango - ceprav samo kot beseda - nanju deluje kot magicen vzvod, s katerim je mogoce vzdramiti nesluten entuziazem. Kot vecina Latinskoamericanov Luis ne pripoveduje samo z besedami, ampak tudi z rokami. Na levi podlakti ima vtetoviranega feniksa - simbol ptica, ki se je ponovno rodil iz pepela. Srecanje s tangom je tudi za Luisa pomenilo novo rojstvo. Prej je veljal za enega najboljših baletnih plesalcev v Argentini. Plesal je s svetovno znanimi baletnimi imeni kot so Maia Plissetskaia, Estela Erman, Julio Boca (solisti iz American Ballet Theatra), Maximilio Guerra (London Ballet Theatre) in Iniaqui Urlenzaga (London Royal Ballet Theatre) ter v predstavah vrhunskih koreografov, Oscarja Araisa in Josepha Lazzinija na primer. Pascale se je s plesom ukvarjala že v rojstni Franciji, vendar samo ljubiteljsko. Tango je odkrila šele sredi dvajsetih na delu v Kanadi. To je nevaren ples, pravi, kajti spremenil je življenja mnogih ljudi. Tudi njenega. Odrekla se je akademski karieri, ki jo je uspešno zacela na Univerzi v Torontu, in se preselila v Buenos Aires. Na enem od tamkajšnjih plesišc je spoznala Luisa in postopoma sta zacela profesionalno sodelovati. Ko sta se pred dvema letoma ustalila v Parizu, sta se porocila in se zacela tudi uradno predstavljati kot plesna partnerja. V Parizu preživita štiri dni v tednu, vsak vikend pa kot gostujoca inštruktorja poucujeta na delavnicah ali zasebnih urah v tujini. V Slovenijo ju je povabilo društvo za argentinski tango, TAKL.

Tango je poosebljena žalost in melanholija, hkrati pa je ena od oblik vecerne zabave. Se je mogoce zabavati z žalostno glasbo ?
Luis : Enrique Discepolo, veliki pesnik argentinskega tanga, je sicer zapisal : "Tango je žalostno custvo, ki se lahko pleše." Vendar to je le ena plat. Ime "tango" zajema tri razlicne ritme : milongo, valcek in tango. Pod tem imenom najdete tako glasbo, ki je namenjena veselju in zabavi, kot melanholicno ter bolj meditativno glasbo.
Pascale : Ceprav melanholicen, je tango stvar nocnega življenja. Je nekaj, kar cloveka zabava in v cemer uživa. Bi moral biti užitek vedno vesel in hrupen ? (vprašujoce pogleda) Ljudje med plesom uživajo v cloveški bližini. Kajti bistvo tanga je objem. Objem, v katerega lahko stopimo s komerkoli, pa ceprav samo za nekaj minut.

Tango šteje že vec kot sto let in je nekakšen glasbeno-plesni zapis argentinske zgodovine v dvajsetem stoletju. Kako sta se politika in zeitgeist odražala v cloveškem gibu ter glasbi ?
Luis : Zacetki tanga naj bi segali v sedemdeseta leta 19. stoletja, vendar o njegovem razcvetu lahko govorimo šele po koncu prve svetovne vojne in v zlatih dvajsetih. Argentina je bila takrat svobodna in zaradi neverjetne gospodarske rasti se je cez noc povzpela med najbogatejše države na svetu. V modi je bila milonga, ki je najhitrejša in najbolj vesela zvrst tanga. Tako ritmi kot besedila tistega casa so bila zelo živahna, opevala so moški pogum, opisovala popivanje, obscene dogodivšcine v bordelih ... Trideseta pa v Argentini imenujemo kar infamia oziroma desetletje podlosti. To je bilo obdobje nekakšne inkvizicije. Vlada, ki je na oblast prišla z vojaškim udarom, je bila izredno konservativna. Pod krinko neke vzvišene morale je prepovedala mnoge reci, med njimi tudi kabaret. V teh letih je bil tango povezan s temacnimi stvarmi, z dogodki noci in ljudmi iz mestnega podzemlja. In ceprav ga niso nikoli zares prepovedali, so mu nadeli sloves nemoralnega in umazanega plesa. Ljudje niso vec prihajali na plesišca, zato so mnoga zaprli. Tango je bil odrinjen na družbeno margino. Plesalke so bile vecinoma prostitutke, ki so na plesišca hodile iskat svoje stranke, plesali pa so ga tudi v samih bordelih. Navada, da ženska med plesom nasloni glavo na moškega, tako da se lice dotika lica, izvira iz tistih casov. Prostitutke so tako nagovarjale svoje stranke. V teh letih se je ritem tanga umiril. Šele takrat, v tridesetih, tango postane pocasnejši in dobi to izrazito melanholicno podobo, po kateri ga še danes prepoznavajo v svetu. Takrat postane resnicno žalosten. Moški, ki se je prej smejal in žensk ni jemal resno, zacne jokati : zakaj me ženska, ki jo ljubim, ne ceni, zakaj ne prepozna moje vrednosti ?
Pascale : Svoj drugi razcvet je dosegel med leti 1940 - 55, ko že govorimo o modernem tangu. To je bilo tudi obdobje Perona, ki je bil tangu naklonjen. Potem spet za nekaj let zaspi, kajti Argentince so navdušili modernejši glasbeni trendi. Že zelo zgodaj se je pojavil rokenrol. Tango se ponovno prebudi v osemdesetih letih, ko Segovia zrežira spektakel "Argentinski tango" ...
Luis : ... takrat so v Argentini s težavo našli deset parov, ki so plesali dovolj profesionalno, da so bili sposobni sodelovati v plesni predstavi. Tudi glasbenikom tanga, je šlo slabo, tako da niso mogli verjeti, da jim ponujajo delo kar za tri mesece, kolikor naj bi trajala predstava. Spektakel je debitiral v Parizu in predstava je nato obšla svet. Pravzaprav se turneja sploh nikoli ni koncala. Od takrat naprej argentinski tango kroži po svetu : po ZDA, Evropi, Turciji, Japonskem in drugih deželah Dalnjega vzhoda ...

Skozi zgodovino so se najbrž spreminjali tudi vzroki, zaradi katerih ljudje stopajo na plesišca.
Luis : V zacetku je bil tango sredstvo za zapeljevanje. Konec 19. stoletja je bilo vec kot sedemdeset odstotkov prebivalstva v Buenos Airesu moškega spola in z osvajanjem se je bilo treba potruditi. V obdobju velikih priseljenskih valov pa je bil tudi zdravilo za osamljenost. Tango so namrec izumili priseljenci. Moji stari starši po mami so Hrvatje. Moja babica je v Dalmaciji med prvo svetovno vojno stopila na ladjo. Že takrat se je zavedala, da se nikoli vec ne bo vrnila. Navezovanje stikov v novi deželi je bilo oteženo, kajti jezikovne možnosti mnogih priseljencev so bile omejene. Babica se do smrti ni naucila špansko. Melanholija, ki jo izžareva tango, je pravzaprav hrepenenje po toplini, sprejetosti, po Domu. Zdaj, ko tudi sam nekaj let živim v Evropi, lažje razumem ta obcutja. Horacio Salas v svoji knjigi pravi, da ni nakljucje, da je bila prostitucija v obdobju množicnih imigracij tako tesno povezana s tangom. Ljudje v bordelih niso iskali le spolnosti, tja so se šli olajšat samote. In prav tu je tango odigral svojo vlogo. Bordeli, v katerih se je plesalo, so ponujali vec kot le spolnost. Ponujali so cloveški objem, dotik, subtilno zbližanje dveh ljudi ... Ce odmislimo izkorišcanje žensk, so prostituke-plesalke opravljale zelo pomembno psihoterapevtsko delo. To dokazujejo tudi številna pisma, ki so jim jih pisali.
Pascale : Osamljenost je tudi danes pogost motiv. Razviti svet je mocno individualiziran. Ljudje se v njem pocutijo sami, potrebujejo nežnost in cloveški dotik. Tango se odlicno vklaplja tudi v newagovski kontekst spoznavanja in odkrivanja samega sebe. Clovek išce stik s samim sabo. Vendar nezavedno cuti, da ta stik lahko vzpostavi samo preko Drugega. Samo tako lahko najde pot do sebe. Drugega pravzaprav išce zato, da bi našel sebe. Drugi je kot ogledalo, v katerem se lahko zagleda, zave. Vsak moj korak, naj bo negotov ali provokativen, se odraža na soplesalcu. In ce ga dovolj pozorno poslušam, ugotovim, da njegove reakcije odgovarjajo tudi na vprašanje : kdo sem jaz. Vsi išcemo cloveški stik. Jaz zaradi tega, ti zaradi onega razloga. In v tem iskanju Drugega se najdeva. Tango je prostor, v katerem se najdeta dve iskanji. Vendar to ni neko imaginarno, nezemeljsko iskanje. Tango daje identiteto skupini ljudi, ki se ob dolocenih dnevih srecuje v dolocenih dvoranah. Gre za konkretno skupnost ter konkretne ljudi. In njihova konkretnost iskanje prizemlji.

Podoba, ki si jo je o tangu ustvarila širša javnost, temelji na stereotipih. Mnogi med njimi so groteskni in zdi se, da nimajo nobene povezave z argentinskim tangom. Od kje izvira podoba plesalca, ki pleše z ostrimi, odrezanimi gibi in med zobmi drži vrtnico ?
Luis : To mora biti evropska ali ameriška iznajdba. V Argentini ni mogel nastati, kajti pri nas tango velja za nekaj mehkega in sprošcenega. Vrtnico so morda uporabili v kakšni predstavi ali kabaretu. Prvi, ki je zacel nacrtno širiti tango po svetu, je bil plesalec Valentino. Plesal je malce pretirano, vendar nisem preprican, ali je za tiste smešne sunkovite gibe, ki jih pogosto vidimo v filmih, res odgovoren on. Valentino je še vedno plesal na argentinski nacin. Ce hocete še en slab stereotip, ga boste našli v filmu z Alom Pacinom, Vonj po ženski.

Ljudje se danes odvracajo od športnih (standardnih in latinskoameriških) plesov in se raje odlocajo za izvorne plesne tradicije. Trendi zadnjega desetletja so salsa, flamenco, orientalski in afriški plesi ter seveda, argentinski tango. Kakšna je razlika med športnim in argentinskim tangom ?
Pascale : V argentinskem tangu ni poz in kodiranih korakov kot v športnem plesu. Njegova osnovna ideja je improvizacija. Gibanje je naravno, prvinsko. Tu ne govorimo o plesnem koraku, ampak le o koraku, ki je enak kot tisti, ki ga naredimo na cesti. Ne moremo ga definirati, saj vsak stopa tako, kot mu narekuje njegovo telo in njegov lastni obcutek za ritem. Namesto izraza plesna drža raje uporabljamo besedo objem. Argentinski tango se osredotoca na notranji dialog med plesalcema, torej na custveno komponento plesa. Zato na najinih predstavitvah in demonstracijah improvizirava. Ne zanima naju tango kot koreografija oziroma šov, ampak tango, ki ga je mogoce spontano odplesati na plesišcu. Za naju je tango intimen in naraven ples, ki je - ne glede na starost in fizicne sposobnosti - dostopen vsem, ki so pripravljeni s srcem objeti svojega partnerja. Ta naravnost in neizumetnicenost gotovo privlacita ljudi. V športnem plesu pa šteje predvsem zunanja podoba. Zunanjost, šov je tisto, s cimer je treba prepricati na tekmovanju.
Luis : Ples, ki pozablja na notranje doživljanje in se osredotoca na zunanjost, je samo še gimnastika. To je ples iz kartona, plastike. Kajti koraki so le lupina plesa. Športnega tanga ne poznam dobro, zato o njem raje ne bi govoril.

Kaj je tisto, s cimer uspe evropski kulturi vedno uniciti pristnost oziroma prvinskost glasbenega in plesnega izraza ?
Luis : Akademija. Specificen šolski sistem podajanja in širjenja znanja ...
Pascale : ... Evropa stvari spoznava skozi analizo. Plesalec ali glasbenik pa morata svoje znanje prejeti skozi izkušnjo. Tisti, ki analizira, je pedagog, ne ucenec. Pedagog mora razmisliti, kako ucenca pripraviti do tega, da zacne uživati in odkrivati ples. Najine metode ne ciljajo na spomin in kolicino plesnih figur, ki bi jih moral ucenec osvojiti, posvecava se predvsem obcutenju plesa. Toda takih pedagogov je malo.

Mnogi plesalci argentinskega tanga vendarle imajo akademsko izobrazbo, poznajo balet, sodobni ples ali druge plesne tehnike. Tudi za vami, Luis, je uspešna 12-letna kariera baletnega plesalca.
Luis : Da bi izrazili bogastvo obcutij, ki se skrivajo v tangu, ne potrebujete klasicne tehnike. Tango je popolnoma samosvoj komunikacijski kod. Drži, da mnogi poleg plešejo še kaj drugega, vendar so tudi vrhunski plesalci, ki nimajo nobene plesne izobrazbe. Tango so razpoloženja in custva, ki jih je plesalec sposoben prebuditi s svojim plesom, ne pa število ali zahtevnost gibov, ki jih je sposoben izvesti. V tem smislu je tango anarhicen. Ce ti nek korak ni všec ali ce ga ne zmoreš, ga lahko lahko vedno zamenjaš za drugega. Ta logika pa je dalec od baleta, kjer je vse doloceno in vnaprej nacrtovano. Celotna postavitev telesa v baletu se zdi toga, vojaška - rekel bi celo, da je balet odlicen odraz vojaške strukture fevdalne družbe.

Si se zato odlocil, da boš mednarodne baletne odre zamenjal za tango ?
Luis : Za tango sem odlocil iz zelo preprostega razloga : ponudil mi je možnost, da nisem bil vec sam. Možnost, da sem poslušal drugega, da sem se z drugim lahko srecal v objemu. Morda se sliši prevec enostavno, ampak v resnici je tako cloveško : v objemu nastajajo custva, ki jih pravzaprav išce ves svet. Med Labodjim jezerom in milongo je velika razlika. Predvsem v razumevanju bistva plesa. S tangom sem sicer spoznal že pri 17 letih, ko sem sodeloval v Jorjeddonovem šovu, v katerem so nastopali tudi Giselle Anne, Alejandra Aquino, Nora Robles in Pedro Calvera. To je bil koreografirani tango - improviziranega tanga, ki se pleše na milongah, pa takrat še nisem poznal. Vsi plesalci iz skupine so nadaljevali uspešno kariero, sam pa sem se raje posvetil baletu. Ko sem kot baletni plesalec potoval po svetu, so me pogosto spraševali : "Kako to, da ne plešeš tanga ? Saj si vendar Argentinec !" Zato sem si - ko sem se pri 23-ih vrnil z neke uspešne turneje po Evropi - vzel cas, da se preizkusim tudi na plesišcih. Kot vecino ljudi, ki poizkusijo, je tango tudi mene zapeljal. Usklajevanje z baletom je bilo težko in moja kariera je resnicno trpela. Z milong sem se vracal šele v zgodnjih jutranjih urah, precej sem se tudi zredil. Zacel sem sodelovati z Gracielo Gonzalez, najprej kot njen ucenec, nato kot asistent, kasneje pa kot eden od ustanovnih clanov "Graciela Gonzalez Group", ki se je ukvarjala z raziskavami pedagoških metod v tangu. Leta 2000 sem se odlocil, da prekinem z baletom in se za nekaj casa posvetim tangu. Na baletne odre se od takrat nisem vec vrnil.

Kaj ni tudi tango precej nesprošcen in tog ? Ne mislim na gibanje, ampak na plesni bonton. Za ples smejo še vedno prositi le moški, med plesom naj se ne bi pogovarjali, obrazi na milongah so resnobni in jakost glasbe vedno precej zadržana...
Pascale : Mislim, da imajo ta pravila vec opraviti s spoštovanjem kot s togostjo. Vecinoma imajo svoj namen. Tišina med plesom je potrebna, ker se med plesalcema dogaja nekaj intimnega. In tega se ne sme motiti. Plesišca v Argentini so bolj tradicionalna kot v Evropi. Ko sva se pred leti spoznala v Buenos Airesu, me je Luis peljal na neko izredno konservativno, tradicionalno milongo, kjer je veljalo pravilo, da lahko plešeš le s plesalcem, ki ga poznaš. In ker sem bila tujka, sem bila cel vecer "obsojena" nanj. (smeh) Povabilo na ples je precej kompleksen ritual, ki se zacne s spogledovanjem. Ce ni spogledovanja, tudi povabila ne bo. Toda ta navada se izgublja. Vedno vec je tudi žensk, ki jih tradicija ne zanima in moškega same zaprosijo za ples.
Luis : Ta konservativnost izvira iz italijanske in španske katoliške kulture. Vendar plesišca so danes že precej sprošcena. Sploh mladi.

Tango mnogi kritizirajo kot izredno macisticen ples, v katerem ni prostora za žensko ustvarjalnost. Moški naj bi vodil, ženska sledila. Pascale, kako vi doživljate vlogo plesalke ?
Pascale : Vse moje življenje sem opravljala vloge z veliko odgovornostjo. V casu, ko sem se zacela ukvarjati s tangom, sem imela zahtevno službo na Inštitutu za otroške študije na Univerzi v Torontu. Tango me je zasvojil prav zato, ker sem se lahko med plesom te odgovornosti koncno otresla. Slediti sem morala plesalcu, vendar sem se pocutila svobodno, saj je so bile vse odlocitve na njegovih plecih. Ugajalo mi je, da sem se lahko prepustila vodenju in da mi ni bilo treba razmišljati. Poslušala sem ga, vendar sem kljub temu ostajala jaz. S tem, ko sem se otresla odgovornosti, sem pridobila vec prostora in moci za izražanje sebe, s tem pa tudi vec osebnosti. Tako je bilo na zacetku, toda zdaj vem, da ima tudi ženska veliko odgovornost. Dlje ko plešeš, vec si želiš povedati skozi ples. Plesalcu ni treba slediti kot zrcalna slika. Moški bo morda naredil dva ali tri korake, vendar ženska se vmes lahko razcveti. Med temi dvemi koraki lahko pove celo zgodbo. Danes še vedno poslušam, vendar tudi odgovarjam na njegove impulze ter tako spreminjam njegov nacin plesa. Sporocam mu, kaj si želim in kako bi rada interpetirala doloceno glasbo. Luis se zaveda, da ne bom zadovoljna, ce mojih sporocil ne bo upošteval, in to se bo seveda poznalo v najinem plesu.
Že nekaj casa se tudi v tangu veliko govori o enakopravnosti med spoloma. Gotovo je k temu prispeval tudi film Sally Potter, The Tango Lesson. Ženske si želijo bolj aktivne vloge pri ustvarjanju skupnega plesa, vendar za to le malo storijo. Pogosto se zgodi, da jih - kadar jim moški pusti cas in prostor, da se izrazijo po svoje - zagrabi panika. Na ta trenutek niso pripravljene in ne vedo, kaj bi pravzaprav pocele. Na najinih delavnicah uciva, da imajo v tangu tudi ženske veliko povedati. In spodbujava jih, naj si upajo spregovoriti. Ko bo to spoznanje postalo del splošne plesne zavesti, bomo lahko govorili o novem tangu, do takrat pa lahko le kopiramo to, kar plešejo že vec kot sto let.

V Kanadi si odprla plesno šolo tanga za otroke. Ali ni za tango potrebna dolocena zrelost ?
Pascale : Ne boste verjeli, kako strastni so lahko otroci ! Skupaj smo naredili nekaj uspešnih predstav. Z njimi se res ne morete pogovarjati o intimnosti, lahko pa jih ucite ustvarjalnosti, spoštovanja do plesa in odnosa do soplesalca. Ce k meni pride desetletna deklica, ki noce plesati z deckom, ker se mu potijo roke, in ce ji zmorem pokazati, da lahko v plesu uživa kljub potnim dlanem, je to dober kapital za bodoco plesalko.

Med vajinimi ucenci so tako izkušeni plesalci kot popolni zacetniki. Ali poucevanje popolnih zacetnikov ni nekakšna degradacija za profesionalna plesalca ?
Pascale : Niti slucajno ! (se razburi) Delo z zacetniki pomeni cast in odgovornost. Na velikih festivalih se pogosto dogaja, da zacetnikom namenijo slabše ucitelje oziroma ucitelje z manj zvenecnimi imeni. Vendar prav oni bi morali dobiti najboljše.
Luis : Pri vsakem izobraževalnem procesu je osnova najbolj pomembna. Tudi za svoje baletno znanje se moram zahvaliti prav prvim uciteljem, ki so mi dali bazo.

Delavnice tanga prirejata v Italiji, Nemciji, na Nizozemskem, v Španiji, Turciji, Izraelu in ZDA. Povsod poucujeta iste gibe, vendar vsak jih interpretira drugace. Ali lahko tudi na podrocju gibanja in interpretacije glasbe govorimo o nacionalnih stereotipih ?
Luis : Mednacionalne razlike seveda obstajajo. Ugotavljam, da najini italijanski, turški in slovenski tecajniki poslušajo glasbo na podoben nacin kot Argentinci. Težko je poucevati v Franciji, kajti Francozi radi polemizirajo in za vsak korak zahtevajo argumentacijo. Neprestano sprašujejo, zakaj se gib izvede tako in ne drugace. Nemci delujejo najbolj togo. Obcutja le s težavo prenašajo v telo, vsak njihov gib je analiziran in premišljen. Povsem drugacni pa so Americani. Tanga ne jemljejo tako resno kot v Evropi, ampak se želijo predvsem zabavati in smejati, tako da morava tam spremeniti celoten sistem poucevanja. Ne glede na vse to, pa sporocilo tanga ostaja povsod enako. In enaki so tudi ljudje - ko jih zacutite pod lupino njihove kulture.
Pascale : Slovenski plesalci so zelo pozorni in skoncentrirani ucenci. In še zelo nedolžni. Hocem reci, da se takoj opazi, da sem ne prihaja veliko tujih inštruktorjev. Uciteljeva beseda se jim zdi sveta. Ne sprašujejo, zakaj, tako se naredi in pika.

Luis, kako kot Argentinec doživljate globalizacijo plesa ? Argentinci danes predstavljate samo majhen odstotek svetovne populacije, ki pleše tango. Se vam ne zdi, da izgubljate nadzor nad svojo tradicijo ?
Luis : Obcutljivi ljudje lahko cutijo tango, ne glede na to, iz katere kulture prihajajo. Pascale je odlicna plesalka, pa ni Argentinka. Argentinec se bo verjetno hitreje ucil, ker pozna glasbo in tudi nacin gibanja mu je blizu. Moja mama tanga ne pleše, vendar mi bo - ce jo objamem in stopim v korak - instinktivno sledila. Japonka pa bo imela vec težav. Na Japonskem dotikanje ali objemanje v javnosti še vedno velja za neprimerno in premagati bo morala mnoge družbene zavore, da se bo lahko v tangu resnicno sprostila. Med pedagogi še vedno prevladujejo Argentinci. V devetdesetih letih je Argentina vzgojila lepo število vrhunskih plesalcev, ki danes širijo znanje po svetu. Tudi sam se trudim, da bi tango spoznali v cimvec razlicnih deželah, predvsem pa za to, da bi znali razumeti in spoštovati njegovo kulturo. Tango je najprej kultura.

Zdi se, kot da bi Argentinci s tangom želeli konializirati svet ? O kakšni kulturi pravzaprav govoriva ?
Luis : (smeh) Razjasnimo eno stvar. Tango ni proizvod Argentine, ampak samo ene regije, Buenos Airesa oziroma zaliva Rio de la plata. Tudi džez ne predstavlja celotnih ZDA, ampak samo njihov segment. Tango je nacin življenja in razmišljanja, ki pa se s casom seveda spreminja. Gre za subkulturo, kulturo geta oziroma imigrantskih cetrti. So Argentinci, ki so jo pozabili, in so ljudje, ki niso nikoli bili v Argentini, pa jo vseeno cutijo.

Neprestano poudarjate unikatnost tanga. Tudi drugi latinskoameriški plesi so zelo intimni in temeljijo na custveno-telesnem dialogu med partnerjema.
Pascale : Latinskoameriški plesi - še posebej tisti, ki izvirajo s Karibov - so precej hitri. In posledicno tudi bolj površinski. Pri cha-chaju, salsi ali merengueju plesalec nima casa, da bi se zares zazrl v oblicje osebe, s katero pleše. Zato je tudi ne more zacutiti kot v tangu. Tolikšne subtilnosti v odnosu med partnerjema, kot jo zahteva tango, ne najdemo v drugih plesih.

Se kdaj ustrašita intime, ki jo na plesišcu ustvarita z drugimi plesalci ? Ali sta kdaj ljubosumna ?
Pascale : To vzamem kot navdih. Crpam od zunaj in prinašam nove elemente v najin ples. Samo tako lahko rastem in se razvijam.
Luis : Ne nikoli. Drži pa, da je zgodovina tanga polna ljubosumnih izpadov in mnogi imajo s tem težave tudi danes.


Tina Ban

 

Print    Top